Zgodovina

Na stičišču dveh svetov, apnenčastega Krasa in flišnatih  Brkinov,  so leta 1839 moji predniki na robu vasi Kačiče začeli pisati zgodovino Belajeve domačije.  Pisali so jo z delovnimi rokami, klenostjo, vztrajnostjo, srčnostjo, pogumom in spoštovanjem do narave. Družinsko drevo ve povedati, da  domačija danes gosti že šesto od skupno devetih generacij rodbine Cerkvenik.  

Že od samega začetka  je bila to domačija odprtih vrat. Poleg ukvarjanja s krčmarstvom, kasneje z osmičarstvom, so na domačijo vsako jesen prihajali kmetje okoliških kmetij s svojimi pridelki, da so si pri  nas lahko predelali  sadje v mošt.  Ambient je bil od nekdaj preprost, tipično kraški, kjer se je večina življenja odvijala zunaj, na borjaču pred hišo. In ravno to preprostost,  ki je zagotovo tudi kraška unikatnost, smo na domačiji uspeli  ohraniti vse do današnji dni.  Delček nekdanjega utripa življenja, dela in pristnega sobivanja z naravo z veseljem podelimo tudi z vami.

********

Po arhivskih zapisih je bila domačija nekdaj dom največjih kmetov v vasi. Ukvarjali so se s sadjarstvom, vinogradništvom in krčmarstvom. Svoje pridelke so  prodajali tudi v bližnji Trst, ki je bil v preteklosti dnevno oskrbovan s celotnega kraškega in istrskega zaledja.

Priznanje Cesarskega kraljevskega kmetijskega društva priča o zelo naprednem kmetovanju mojega »pra pra nonota«, ki je leta 1898 dobil plaketo in denarno nagrado v višini 50 kron (takrat si za ta znesek menda lahko kupil okoli 550 kg pšenice).

Do druge svetovne vojne  je na domačiji delovala tudi osmica, ki po vojni ni več zaživela. Že od časa vladavine Marije Terezije je bil namreč v veljavi odlok, ki je omogočal kmetom, da so lahko 8 dni v letu brez obdavčitve prodajali svoje vinske viške. Od tod tudi ime osmica, ki se je marsikje na Primorskem ohranila vse do danes. Pri nas žal ni tako, saj je trtna uš konec 19. stoletja uničila večino vinogradov v okolici Kačič. Vinogradov zatem niso nikoli več obnovili. Da pa je bilo vinogradništvo  nekdaj pomembna  kmetijska panoga tudi na našem območju, lepo prikazuje poslikava  Sv. Urbana, zavetnika vinogradov na stranskem oltarju vaške cerkve.

Do druge  svetovne vojne so v Kačičah pri cerkvi  vsako leto ob vaškem prazniku Kačišn´ci osmega septembra po maši priredili velik sejem, ki so se ga udeleževali trgovci , rokodelci in obiskovalci z vseh koncev Primorske. Ženice iz Križa (z italijanskega dela Krasa) so prodajale sardelice, istrske brščice so ponujale fige, različni rokodelci so prodajali svoje izdelke, otroci so vse leto skrbno  varčevali, da so si lahko na praznični dan privoščili sladoled in vožnjo z ringenšpilom. Odrasli, predvsem moški, pa so najraje pokramljali ob vozovih krčmarjev, naloženih s sodi vina. Ob tej priložnosti  je z vinotočem na praznični dan sodelovala  tudi naša domačija.

Po vojni je praznovanje Kačišn´ce postopoma zamrlo. Tudi naša domačija je za dobrega pol stoletja prekinila osmičarsko dejavnost. Od leta 2013 pa je na hišni številki 13 zopet živahno. Za obiskovalce smo uredili zeliščni vrt, ki gosti okoli 140 vrst divejeraslih in gojenih zdravilnih rastlin, začimbnic in samoniklih užitnih rastlin, na ogled je urejena etnološka zbirka v stari hiši s črno kuhinjo, na borjaču lahko kot v starih časih pokramljate ob pokušini lokalnih produktov, hišnih izdelkov s kraškim šetrajem in dobrot iz Žive kuhinje.

Povezujemo tradicijo in izkušnje naših prednikov s sodobnimi spoznanji na področju zeliščarstva, zdravega prehranjevanja, biodinamike, permakultrure. Svojo pozornost in energijo  usmerjamo v aktivnosti, ki so trajnostno naravnane.